Celoten pas opustošenja je bil dolg kar 34 kilometrov in širok okoli 100 metrov. Prav to ozko in dolgo območje ter dejstvo, da so bila drevesa podrta v različnih smereh, potrjujeta, da je res šlo za tornado. Pojav sta takrat podrobno analizirala meteorologa Miran Trontelj in Boris Zupančič, ki sta svoje ugotovitve zabeležila v reviji Ujma leta 1987.
Neposredno na poti tornada ni bilo meteoroloških meritev, zato so bile po dogodku opravljene ocene hitrosti vetra. Na podlagi hitrosti gibanja vrtinca – med 9 in 16 metrov na sekundo – ter izračunov, kakšna moč vetra je potrebna, da zlomi najdebelejša drevesa, je bilo zaključeno, da je hitrost vetra v vrtincu presegla 60 metrov na sekundo oziroma 216 kilometrov na uro.
Približno eno uro po začetku se je neurje umirilo, pomoč prizadetim pa je prišla hitro – pomagali sta tudi civilna zaščita in vojska. Dva dneva po dogodku se je izboljšalo še vreme in sanacija večine objektov je potekala dobro.
Zadnji poletni mesec se je tistega leta začel z vremenom, ki pripada letnemu času. Po nižinah osrednje Slovenije so se vrstili dnevi z najvišjo temperaturo okoli 30 stopinj Celzija, vročino so občasno omilile le posamezne popoldanske nevihte. Po podatkih Agencije RS za okolje je bila povprečna temperatura zraka v Ljubljani v prvih 22 dneh meseca 22,0 stopinje Celzija, najvišja dosežena pa 32,6 stopinje Celzija. Vroče obdobje se je končalo z izrazito hladno fronto, ki je Slovenijo dosegla v popoldanskih urah 23. avgusta. Temperature so močno padle in se naslednji dan marsikje niso več dvignile nad 20 stopinj Celzija. Na Kredarici je zapadlo pet centimetrov snega.
Kako nastane tornado?
Tornado se lahko pojavi ob nevihtnem vremenu, ki spremlja hitre menjave zračnih mas, kot se je zgodila tudi ob koncu avgusta 1986. Prvi pogoj za njegov nastanek je nestabilno ozračje, ko se topel zrak pri tleh dvigne nad hladnejšo okolico. Zelo pomemben dejavnik je tudi vetrovno striženje, o katerem govorimo, ko veter z višino spreminja smer in hitrost. Takrat se nevihtna gmota začne vrteti, vrtenje pa se lahko prenese tudi pod nevihtni oblak. Nastane lijak, ki se začne spuščati proti tlom in se pri tem oži.
Da takemu vrtincu rečemo tornado, se mora dotakniti tal. Takrat se zaradi trenja s tlemi zračni tlak v središču tornada močno zniža, kar vrtinec še dodatno okrepi. Večji tornadi se pogosto razcepijo na več manjših vrtincev. Tipičen čas trajanja tornada je okoli pet minut, najmočnejši pa lahko obstanejo tudi več ur.
Za tornade velja, da se najpogosteje pojavljajo nad večjimi ravninami, v Sloveniji pa smo do zdaj največ tornadov imeli nad hribovitimi predeli na jugozahodu države, torej na Notranjskem in Primorskem. To bi lahko pripisali bližini morja, ki še dodatno poveča labilnost ozračja, in tudi konfiguraciji terena, ki vpliva na vetrove v spodnjih plasteh ozračja, kar ima za posledico večje vetrovno striženje na tem območju.
