Povprečna globalna temperatura se je 17. novembra 2023 prvič za kratek čas povzpela nad kritično mejo 2 °C glede na predindustrijsko dobo. Povprečne globalne temperature iz predindustrijskega obdobja (1850-1900) IPCC opredeljuje za ‘normalne’ temperature, preden so se na podnebju začeli poznati občutnejši človekovi vplivi. Te temperature so referenca za oceno stopnje globalnega segrevanja.
Kot poroča organizacija Copernicus, so 17. 11. 2023 globalne temperature z vrednostjo 2,07 °C nad predindustrijskim povprečjem presegle rekord z 28. februarja 2016, ko so dosegle 1,99 °C. Temperaturne anomalije so po 18. novembru padle pod vrednost 2 °C, a glede na trende bomo slej ko prej spet priča novim rekordom.
Iz grafa je razvidno, da je tendenca globalnih temperatur vedno višja (vrisane so meritve med leti 1940 in 2023; modre krivulje pomenijo starejše meritve v prejšnjem stoletju, oranžne in rdeče pa kasnejše meritve po letu 2000). Vidimo lahko tudi, da je obdobje med pomladjo in jesenjo običajno obdobje upadanja anomalije globalne temperature, letos pa je v tem obdobju temperaturna anomalija naraščala (odebeljena rdeča krivulja). Če upoštevamo, da običajno med jesenjo in pomladjo globalno povprečje temperaturne anomalije narašča, lahko že v naslednji polovici leta upravičeno pričakujemo nove rekorde. Prag 2 °C globalnega segrevanja je ključen, saj prek te točke znatno narašča verjetnost hujših in nepovratnih podnebnih sprememb, vključno z obsežnim taljenjem ledenikov, dvigovanjem morskih gladin ter pogostejšim pojavljanjem ekstremnih vremenskih dogodkov.
Cilj pariškega sporazuma o ohranjanju globalnega segrevanja pod mejo 1,5 °C je zastavljen z namenom, da se te nevarnosti ohranijo pod nadzorom. Onkraj praga globalnega segrevanja nad 2 °C se poveča tveganje sprožitve povratnih zank, npr. obsežno taljenje permafrosta, kar lahko sprosti velike količine toplogrednega plina metana in vodi v dodatno segrevanje s potencialno katastrofalnimi posledicami za podnebje in ekosisteme. Ena od povratnih zank je tudi pospešeno taljenje morskega ledu v polarnih predelih, saj odsotnost ledenega pokrova poveča akumulacijo toplote v morju.
Čeprav človekove dejavnosti ostajajo osrednji dejavnik globalnega segrevanja, so letošnje nenavadno visoke globalne temperature v določeni meri tudi posledica pojava El Niña (povišana temperatura morja v Tihem oceanu). El Niño običajno prinaša višje globalne temperature od ostalih let, prav zato pa so močno nad normalnimi vrednostmi tudi tudi povprečne globalne temprerature oceanov in morij.
Naslednja slika prikazuje dnevno površinsko temperaturo morja (°C), povprečeno po ekstrapolarnem globalnem oceanu (60°S–60°N) za leto 2015 (modra), 2016 (oranžna), 2022 (rumena) in 2023 (črna krivulja). Vse druge letnice po letu 1979 so prikazane s sivimi krivuljami. Povprečne razmere za obdobje 1991–2020 so prikazane s črtkano sivo krivuljo. Na grafu lahko vidimo rekorden potek morskih površinskih temperatur do konca letošnjega avgusta. Od takrat se je povprečna temperatura začela zniževati skladno s sezonskim nihanjem, a kljub temu ostaja za to obdobje bistveno višja kot v katerem koli prejšnjem letu v zgodovini meritev. S povprečjem 20,79 °C je bila tudi oktobrska površinska temperatura morja v letu 2023 najvišja v zgodovini meritev za mesec oktober.
Posledica zviševanja temperature morij in oceanov so mnogi ekstremni vremenski pojavi, kot so npr. močna deževja z obsežnimi poplavami in uničujoče nevihte, ki smo jim bili letos priča tudi pri nas.
Viri podatkov:
